Vsaka stvar v naravi ima svoj ritem, torej vse ob svojem času. Ritem je izjemno pomemben, kajti brez tega se poruši ravnovesje, v naravi pa bi nastal kaos. Na človeka samega ima velik vpliv ritem spanja in budnosti, ritem hranjenja, ritem aktivnosti organizma, nenazadne imajo tudi notranji organi živih bitij svoj ritem delovanja in počitka. Ritem v naravi se kaže z letnimi časi, načinom prehranjevanja, hibernacijo živalskih vrst, reprodukcijo in tudi glasba brez ritma ne bi bila to kar je. Tudi hrana, ki jo vzgojimo potrebuje svoj čas in svoj ritem da obrodi.
Človek, kot del narave je od le-te veliko bolj odvisen, kot se tega zaveda, predvsem v sodobni družbi, v kateri se izpostavlja pomanjkanje časa. Ker si tega ne vzame velikokrat niti ne razume, kaj nam narava želi sporočiti.
Osnovni temelji, ki krepijo telo ter preko katerih dobimo energijo so: naravno pridelana in individualno izbrana hrana, čisti zrak, skrb za fizično in psihično počutje, stik z zemljo, čista, živa energijsko bogata voda, ter sonce. Sonce predstavlja izvor življenja na planetu, izvor življenja za celi sončni sistem, uravnava življenjske funkcije in omogoča možnost preživetja.
Tako kot narava utripa v ritmu pomlad-poletje-jesen-zima, se menjajo tudi obdobja zmernost-obilje-zmernost-pomanjkanje in temu se prilagajajo tudi notranji organi telesa: jetra – srce – pluča, vranica-ledvica. Vsak organ ima svoj višek v katerem deluje optimalno, svoj čas delovanja, ko organ počiva, ter pridobiva na energiji.
Ritem vitamina D
Na večino telesnih funkcij pa ima sintetiziranje vitamina D preko kožo svojo moč delovanja. Pomladi in poleti, ko smo največ izpostavljeni soncu in se raven vitamina D dviguje, telo nagonsko ve, da je to čas obilja. Tudi živalski svet je od pomladi dalje najbolj produktiven. Takrat trošimo veliko energije in smo najbolj dejavni.
Vitamin D tudi regulira naše hormone. V poletnem času je manj depresij kot pozimi. Čeprav je hrane v izobilju pojemo manj, kot v zimskih mesecih. Možno je, da nam povišana vrednost vitamina D v telesu narekuje, da je vsega dovolj. Pozno jeseni, ko moč sonca začne popuščati in se D vitamin ne tvori več, se želja po količini zaužite hrane veča. Zanimivo, kot bi se telo nagonsko pripravljalo na obdobje pomanjkanja hrane ter poskrbi za zaloge energije. Pozimi ko raven kalcidiola pade in je sonca najmanj, pa se pojavi največji apetit.
Pomanjkanje vitamina D je možen vzrok za porast debelosti poleg nezdrave prehrane in pomanjkanja gibanja. Če predpostavimo, da veliki večini ljudi preko zime in zgodnje pomladi primanjkuje vitamina D, je ta razlaga še kako verjetna. Zagotovo je tudi to nek ritem telesa, ki ga imamo zapisanega nekje v celičnem spominu.
Zima, največje obdobje pomanjkanje sonca je čas ledvic, ko se nam najbolj prileže topla kuhana hrana. Prehranjevalni ritem je še kako pomemben, saj vrsta in količina zaužite hrane prevaga tehtnico zdravja nazgor, da telo krepi ali navzdol, da telo šibi. Torej jesti je smiselno to, kar telo potrebuje za obnovo ter razvoj novih celic. Jesti moramo, da živimo in ne zato da jemo in s hrano tolažimo notranje emocije. S prekomernim vnosom hrane obremenjujemo prebavo, saj ta potroši mnogo energije, da jo predela. Zato smo po obilnem obroku radi utrujeni. Prebavi naredimo uslugo, v kolikor hrano dodobra prežvečimo, preden jo pogoltnemo. Občutek sitosti in količina zaužite hrane je odvisena tudi od faktorja, koliko zaposlimo brbončice za okus.
Pri delu, ki zahtevajo nočno delo je prehranjevalni ritem ravnotako pomemben in bilo bi ugodno za telo, da se držimo dnevnega-sončnega ritma prehranjevanja.
- Torej, da zajtrkujemo od sedme do devete ure, v času, ko je po tkm to čas presnove in delovanje želodca.
- Uživamo kosilo od enajste do trinajste ure, ko je sonce na najvišji točki neba. To je čas delovanja srca in oskrbe z energijo.
- Večerjamo skromno bazično večerjo najksneje od sedemnajste do devetnajste ure. To je čas delovanja ledvic, ki poskrbijo za delovanje hormonov. Med glavnimi obroki lahko zaužijemo še dva manjša obroka.
Če posameznika v nočnem delovniku napade lakota, bi bilo smiselno z obrokom počakati do tretje ure, ko gre delovanje jeter mimo. S tem jeter ne motimo in jih ne obremenjujemo pri izločanju toksinov prejšnjega dne. Vsebina v želodcu, ki je posledica pozne večerje se ne prebavi, prepojena z želodčno kislino ostane v želodcu praktično do jutra. Ta kislina veliko bolj zakisa telo, kot kislina, ki nastane od sladkorjev, ki jih pojemo tekom dneva.
Tudi pri delu je smiselno upoštevati ritem v koliko je to mogoče, v smislu, da v dopoldanskem času delamo bolj intenzivno, popoldanskem pa manj. Delavniki, ki so daljši od običajnega, telo utrujajo ter zakisajo. Delamo vendar zato da živimo, ne živimo zato, da delamo, kar lahko povežemo z begom pred določenimi težavami.
Pomembno je tudi v katerem delu dneva smo najbolj dejavni. Raziskovalci so dognali, da je večletno nočno delo potencialno kancerogeno.
Je pa zanimivo, da v kolikor človek živi svoje poslanstvo, uživa ob delu in dela za kar je bil poklican, bolje prenaša kršenje naravnih ritmov. Vsekakor pa to s časom pusti posledice na organizmu.
Lep primer ritma je čebela delavka, ki za svoj polni razvoj potrebuje enaindvajset dni. To je približno čas, ko se sonce zavrti okoli svoje osi. Čebela delavka je torej popolna sončna žival, ki diha s kozmosom ter užije vse energije, ki ji jih sonce nudi. Ker planeti z določeno silo delujejo na zemljo, čebela to zazna, ter se po naravnih zakonitosti ravna. Ko panj prestavimo, čebela zaokroži okoli njega, si naravna naravni kompas, ter tako najde pot nazaj v panj.
Ritem je torej primarnega pomena za harmonijo v naravi in vseh živih bitjih.
